Testiranje na rotaviruse vključuje predvsem odkrivanje virusnih antigenov, nukleinskih kislin ali virusnih delcev v fekalnih vzorcih. Običajne metode vključujejo detekcijo antigena koloidnega zlata, detekcijo nukleinske kisline PCR in elektronsko mikroskopijo. Posebno metodo je treba izbrati na podlagi kliničnih simptomov in laboratorijskih pogojev.
Pogoste metode odkrivanja
Odkrivanje antigena koloidnega zlata (hitro odkrivanje)
Princip: Ta metoda uporablja koloidni zlati testni listič, označen s specifičnimi protitelesi, za identifikacijo antigenov rotavirusa v blatu.
Postopek: majhno količino fekalnega vzorca zmešamo z razredčilom in dodamo testnemu lističu. Rezultat se določi z barvnimi trakovi (pozitivni rezultati kažejo dva trakova) po 15-30 minutah.
Prednosti: Hitro, enostavno upravljanje in nizki stroški; primeren za ambulante ali osnovne zdravstvene ustanove.
Omejitve: Nizka občutljivost (približno 80-90%); lahko pride do lažno negativnih rezultatov; ne more razlikovati virusnih podtipov.

PCR detekcija nukleinske kisline
Načelo: zaznavanje dosežemo s pomnožitvijo-specifičnih genskih fragmentov za rotavirus (kot sta gena VP6 in VP7).
Postopek: Virusno RNA ekstrahiramo iz blata, reverzno prepišemo v cDNA in nato pomnožimo s PCR. Rezultati se analizirajo z elektroforezo ali fluorescentnimi sondami.
Prednosti: Visoka občutljivost (skoraj 100 %), lahko razlikuje virusne podtipe (npr. G, P), primeren za epidemiološke študije.
Omejitve: zahteva specializirano opremo in tehnike; visoki stroški; dolg čas obdelave (približno 4-6 ur).
Encimski{0}}imunski test (ELISA)
Načelo: uporablja encim{0}}označena protitelesa za vezavo na virusne antigene, kvantificiranje odkrivanja s kolorimetrično reakcijo.
Veljavni scenariji: Scenarij presejanja vzorcev serije ali raziskav.
Opazovanje z elektronsko mikroskopijo
Načelo: Neposredno opazuje delce rotavirusa (običajno v obliki "kolesa-") v vzorcih blata.
Omejitve: draga oprema, zapleteno delovanje; redko se uporablja klinično.